Nekaj besed o fasadni sliki na Starem gradu Miha Vipotnik
Pričujoče grafično delo na Friderikovem stolpu Starega gradu v Celju, je drugo od dveh digitalno potiskanih del velikega formata, ki jih je Mestna občina Celje naročila v sklopu projektnega natečaja » Celjski včeraj in jutri«. Obe deli pripovedujeta o zgodovini Celjskih knezov, z namenom vizualnega povezovanja mestnega jedra, kjer stoji Knežji dvor, s Starim gradom nad Celjem. Prva slika, ki od decembra lani kot fasadna zavesa prekriva oluščeno pročelje dvoriščne strani Knežjega dvorca, temelji na interpretaciji arhitekturnih ostalin palacija in veznega trakta dvorca v obnavljanju. Kamnoseško rekonstruirana okna resnične zgradbe za zaveso se v njej prepletajo z obzidjem zgornjega Starega gradu, Friderikovim stolpom in igrivim sanjarijami, ki se izmikajo pogledu in gledalca zapeljejo v medbesedilnost risb in branje znakov neštetih povezav in zgodovin, geopolitike in družbenih razmer na področju Slovenije, Evrope in Balkana.
Vsebina druge digitalno stiskane podobe se nanaša na zgodovino in pesniško vizijo dramskega teksta Herman Celjski, Antona Novačana, ki kot reklamni pano in obraz stavbe operira z zmešnjavo podob, ki prepletajo zgodovino z miti in legendami. Od 1. junija 2007 prekriva jugo-zahodno pročelje Friderikovega stolpa na Starem gradu. V kalejdoskopskem obratu na sliki fraktalno lomljenje svetlobe pronica kot materija v nekakšno nano tehnološko povrhnjico stolpa. Na njej se čez kamnito fasado množijo Žovnek, Savinjske doline in številna Celja s Starimi gradovi, ki se kot gibljive slike na orjaškem ekranu iz tekočih kristalov podijo in atmosfersko razblinjajo v nič.
V spodnjem delu ponjave, kjer je fizični vhod v Stolp, so v cerkveni rebrasti strop zarezana prava fizična vrata v zgradbo stolpa. Na sliki se odpirajo v površino reke Savinje, ki ne teče, ampak se zrcali v kamnitem nebesnem svodu. Skozi cerkvena rebra gledalec vstopi pod kožo zahodne štajerske in globlje pod njo razkosane krščanske Evrope. V notranjosti stolpa pa živi samo kvadrat čistega neba. Podobe na ponjavi tečejo vertikalno in povezujejo dve pomembni figuri. V spodnjem desnem delu slike stoji prvi vitez, gvardijan in varuh, za katerim se v žargonu junaka z akcijskega filmskega plakata morda skriva tudi sam »slovenski Mesija« (A.Novačan). V zgornjem levem kotu se za drugim viteškim oklepom riše mogočna Barbara Celjska. Skozi njo pronica , na Ostrovcu utopljena, Veronika Deseniška, ki s prstom karajoče meri v Barbarin »moški protest« (glava na sulici). Žensko moški princip se razteza preko škofovske krone in cerkvenih reber do robnih kamnov stolpa. Tam se med šivi in sponkami, ki držijo sliko na fasadi z gumicami, kamniti bloki razpadajo v kaotično podobo tisočerih odkrušenih koncev, kot da slika uteleša razdiralni pok smodnika, ki je 1428 raztreščil Fridrihštajn. V kamnitih škrbinah in obrobi ostalin, ujetih v ponjavi, se slika jeza Friderikovega očeta Hermana II nad neposlušnim sinom in nekakšna romantično nacionalno čutna podoba, ki se korenini v prebujanju naroda sredi 19. stoletja. Tu so Celjski knezi enkrat izvor nesrečnih formulacij, misli, insinuacij in protislovij, drugič pa jih vidimo kot tvorce in prednike Slovenske države.
Ponjava na Friderikovem stolpu ustvarja iluzijo, v kateri medijske podobe, kot velik reklamni pano, razblinjajo trdno predstavo o resničnosti stavbe, pred katero se nahajamo, in še bolj njene možne in predvsem nedokumentirane zgodovine (kamnolom kmeta Goriška). Na sliki iluzija stolpa prehaja od oken na stolpu v oči mitske pošasti, ki iz strelnih lin v obliki nosnic zmaja piha v Celje pristajajoče anione časov, ki prihajajo.
Pričujoče delo, tako kot fasadna zavesa na Knežjem dvorcu, ne želi biti nikakršna vizija projektnega natečaja »Celjski včeraj in jutri«, je samo slika, ki pripoveduje brez razumnih mrež, povezuje pravljično in pripovedno ne da bi zanemarjala obstoječe in fizično.
Kratek povzetek zgodovine stolpa Matija Plevnik
• pozidan 13. ali v začetku 14. stoletja predstavlja enega zadnjih, poznih, za romanski čas značilnih obrambnih stolpov
• v pritličju je bila urejena grajska temnica, v nižjih nadstropjih so bila skladišča za orožje in ostalo opremo, zgornje nadstropje pa je predstavljal bivalni del- v izvirni obliki je okoli celotnega vrhnjega nadstropja potekal obrambni hodnik
• leta 1322 stolp in celotno utrdbo takrat že gradu dobijo svobodni gospodje žovneški (Celjski) kot zapuščino z dedno pogodbo z grofi Vovbrškimi. Grad postane največja shramba denarja in listin Celjskih
• zaradi poroke z manjvredno plemkinjo Veroniko Deseniško, je oče v obrambnem stolpu držal zaprtega Friderika II (od tod ime stolpa). Šele z Veronikino smrtjo 1428 je bil ponovno izpuščen
• po smrti zadnjega celjskega kneza Ulrika II (1456) se med boji za dediščino celjskih vanj, pred Ulrikovim vojskovodjo Janom Vitovcem, zateče cesar Frideriku III. Habsburški
• leta 1511, 1640 hud potres
• leta 1515 ga zasedejo uporniški kmetje
• 1573 grad služil kot zapor za puntarske kmete
• popis stanja iz leta 1579, ki omenjajo prepotrebna obnovitvena dela; novo ostrešje in prekritje, potreba po novih vogelnikih v zgornjem nadstropju...
• leta 1751 - viri omenjajo celoten grad samo še kot popolno razvalino
• leta 1802 kupi grajsko razvalino na dražbi kmet Andrej Gorišek. Ta družina uporablja grad kot kamnolom vse do 1846
• leta 1882 prevzame grad celjsko Muzejsko društvo
Literatura: Ivan Stopar: Stari grad Celje med včeraj, danes in jutri, izdal Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Celje 2000
Žovneški iz dežele Kijeni
Revija Adria Airways In-Flight, december-januar 2007/2008
( pdf, 900kb)
Pričujoče grafično delo na Friderikovem stolpu Starega gradu v Celju, je drugo od dveh digitalno potiskanih del velikega formata, ki jih je Mestna občina Celje naročila v sklopu projektnega natečaja » Celjski včeraj in jutri«. Obe deli pripovedujeta o zgodovini Celjskih knezov, z namenom vizualnega povezovanja mestnega jedra, kjer stoji Knežji dvor, s Starim gradom nad Celjem. Prva slika, ki od decembra lani kot fasadna zavesa prekriva oluščeno pročelje dvoriščne strani Knežjega dvorca, temelji na interpretaciji arhitekturnih ostalin palacija in veznega trakta dvorca v obnavljanju. Kamnoseško rekonstruirana okna resnične zgradbe za zaveso se v njej prepletajo z obzidjem zgornjega Starega gradu, Friderikovim stolpom in igrivim sanjarijami, ki se izmikajo pogledu in gledalca zapeljejo v medbesedilnost risb in branje znakov neštetih povezav in zgodovin, geopolitike in družbenih razmer na področju Slovenije, Evrope in Balkana.
Vsebina druge digitalno stiskane podobe se nanaša na zgodovino in pesniško vizijo dramskega teksta Herman Celjski, Antona Novačana, ki kot reklamni pano in obraz stavbe operira z zmešnjavo podob, ki prepletajo zgodovino z miti in legendami. Od 1. junija 2007 prekriva jugo-zahodno pročelje Friderikovega stolpa na Starem gradu. V kalejdoskopskem obratu na sliki fraktalno lomljenje svetlobe pronica kot materija v nekakšno nano tehnološko povrhnjico stolpa. Na njej se čez kamnito fasado množijo Žovnek, Savinjske doline in številna Celja s Starimi gradovi, ki se kot gibljive slike na orjaškem ekranu iz tekočih kristalov podijo in atmosfersko razblinjajo v nič.
V spodnjem delu ponjave, kjer je fizični vhod v Stolp, so v cerkveni rebrasti strop zarezana prava fizična vrata v zgradbo stolpa. Na sliki se odpirajo v površino reke Savinje, ki ne teče, ampak se zrcali v kamnitem nebesnem svodu. Skozi cerkvena rebra gledalec vstopi pod kožo zahodne štajerske in globlje pod njo razkosane krščanske Evrope. V notranjosti stolpa pa živi samo kvadrat čistega neba. Podobe na ponjavi tečejo vertikalno in povezujejo dve pomembni figuri. V spodnjem desnem delu slike stoji prvi vitez, gvardijan in varuh, za katerim se v žargonu junaka z akcijskega filmskega plakata morda skriva tudi sam »slovenski Mesija« (A.Novačan). V zgornjem levem kotu se za drugim viteškim oklepom riše mogočna Barbara Celjska. Skozi njo pronica , na Ostrovcu utopljena, Veronika Deseniška, ki s prstom karajoče meri v Barbarin »moški protest« (glava na sulici). Žensko moški princip se razteza preko škofovske krone in cerkvenih reber do robnih kamnov stolpa. Tam se med šivi in sponkami, ki držijo sliko na fasadi z gumicami, kamniti bloki razpadajo v kaotično podobo tisočerih odkrušenih koncev, kot da slika uteleša razdiralni pok smodnika, ki je 1428 raztreščil Fridrihštajn. V kamnitih škrbinah in obrobi ostalin, ujetih v ponjavi, se slika jeza Friderikovega očeta Hermana II nad neposlušnim sinom in nekakšna romantično nacionalno čutna podoba, ki se korenini v prebujanju naroda sredi 19. stoletja. Tu so Celjski knezi enkrat izvor nesrečnih formulacij, misli, insinuacij in protislovij, drugič pa jih vidimo kot tvorce in prednike Slovenske države.
Ponjava na Friderikovem stolpu ustvarja iluzijo, v kateri medijske podobe, kot velik reklamni pano, razblinjajo trdno predstavo o resničnosti stavbe, pred katero se nahajamo, in še bolj njene možne in predvsem nedokumentirane zgodovine (kamnolom kmeta Goriška). Na sliki iluzija stolpa prehaja od oken na stolpu v oči mitske pošasti, ki iz strelnih lin v obliki nosnic zmaja piha v Celje pristajajoče anione časov, ki prihajajo.
Pričujoče delo, tako kot fasadna zavesa na Knežjem dvorcu, ne želi biti nikakršna vizija projektnega natečaja »Celjski včeraj in jutri«, je samo slika, ki pripoveduje brez razumnih mrež, povezuje pravljično in pripovedno ne da bi zanemarjala obstoječe in fizično.
Kratek povzetek zgodovine stolpa Matija Plevnik
• pozidan 13. ali v začetku 14. stoletja predstavlja enega zadnjih, poznih, za romanski čas značilnih obrambnih stolpov
• v pritličju je bila urejena grajska temnica, v nižjih nadstropjih so bila skladišča za orožje in ostalo opremo, zgornje nadstropje pa je predstavljal bivalni del- v izvirni obliki je okoli celotnega vrhnjega nadstropja potekal obrambni hodnik
• leta 1322 stolp in celotno utrdbo takrat že gradu dobijo svobodni gospodje žovneški (Celjski) kot zapuščino z dedno pogodbo z grofi Vovbrškimi. Grad postane največja shramba denarja in listin Celjskih
• zaradi poroke z manjvredno plemkinjo Veroniko Deseniško, je oče v obrambnem stolpu držal zaprtega Friderika II (od tod ime stolpa). Šele z Veronikino smrtjo 1428 je bil ponovno izpuščen
• po smrti zadnjega celjskega kneza Ulrika II (1456) se med boji za dediščino celjskih vanj, pred Ulrikovim vojskovodjo Janom Vitovcem, zateče cesar Frideriku III. Habsburški
• leta 1511, 1640 hud potres
• leta 1515 ga zasedejo uporniški kmetje
• 1573 grad služil kot zapor za puntarske kmete
• popis stanja iz leta 1579, ki omenjajo prepotrebna obnovitvena dela; novo ostrešje in prekritje, potreba po novih vogelnikih v zgornjem nadstropju...
• leta 1751 - viri omenjajo celoten grad samo še kot popolno razvalino
• leta 1802 kupi grajsko razvalino na dražbi kmet Andrej Gorišek. Ta družina uporablja grad kot kamnolom vse do 1846
• leta 1882 prevzame grad celjsko Muzejsko društvo
Literatura: Ivan Stopar: Stari grad Celje med včeraj, danes in jutri, izdal Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Celje 2000
Žovneški iz dežele Kijeni
Revija Adria Airways In-Flight, december-januar 2007/2008
( pdf, 900kb)
[ Top ]
prevodi | translations
